Avtor bloga fotoBLOGatec sem Logatčan Andrej Korenč, svobodni fotograf.
S fotografijo se preživljam od aprila 2004 in sem član Društva novinarjev Slovenije (DNS, št. izk.: 0538) ter Mednarodne zveze novinarjev (International Federation of Journalists, št. izk.: SL 5897).
Vsebine bloga, o kateri kot avtor odločam izključno sam, predvsem pa fotografij brez moje privolitve ne dovolim kopirati ali objavljati v drugih tiskanih in elektronskih medijih, lahko pa se blog kot celoto posreduje (t. j. povezavo) naprej po spletu.Za (vsako posamezno) fotografijo (in/ali tekst), vzeto oz. naloženo z bloga in kljub zgornjemu opozorilu objavljeno v drugih medijih, zahtevam 500,00 eur (neto) honorarja oz odškodnine! Pejte krast kam drugam; če kradeta Hilda in Ivan to ne pomeni, da lahko še vi meni! Vse tu objavljene fotografije so po individualno dogovorjenih cenah na voljo v odkup tako v elektronski (jpeg-/tiff-datoteka) kot tiskani obliki (print). Za vsebino komentarjev obiskovalcev bloga ne odgovarjam. Kontakt: eposta@fotoblogatec.com fotografija@andrejkorenc.com 00386 (0)41 345 187
Jaz najprej začnem kričat, kako bo "tole dons ena huda peezdareeya od žura ratala". Zatem začnem polivat, a čisto malo in to zaradi nerodnosti, ne pijanosti.
Pol začnem pit. Največkrat zmešam čim več različnih pijač (žganjarija, vino, per...), da me čim prej pržge.
Ker premalokrat treniram (pijem), se me takoj začne prijemat in trije kozarci vinčka so že zadost za prve "razpoloženjske eksplozije" - več kričanja z vmesnimi partizansko-domobranskimi vzkliki ter kletvicami, zajebavanje na svoj račun, rahlo občasno polivanje, energično mahanje z rokami.
Izkoristek vina pade z 98% (torej 2% politega) na cca 80% (20% politega), spreminjajo se tudi lokacije polivanja. Kričanja ni več, samo še partizansko-domobranski vzkliki ter kletvice.
Neham pit vino, začnem s pivom. Neham se zajebavat na svoj račun in začnem yebat ves folk vsepovprek; občasno "izza vogala" slišim, da "kok je ta tip včasih težek..."
Spet začnem pit vino, saj se politega pira po belih prtih sploh ne vidi - kar pa ni niti najmanj zabavno. Začnem iskat tistega tipa "k je včasih težek".
Čist sem že pržgan, sploh več ne pijem samo še polivam; po pohištvu, tleh, ljudeh, živalih, avtomobilih... počasi prično prihajat prva svarila, "naj se umirim", tudi "ta težkega tipa" ne najdem, zato se širokoustim, kako je ta tip spokal dam, ker se "me je usral" ...?
Zrihtam si še zadnjo flaško "tamalga uniona", ki jo bom po rokah vlačil dokler ne bom šel domov, to se zgodi okrog enih zjutraj, domov grem med tretjo in četro uro. Ponavadi v teh zadnjih urah grozim najstnicam (Kva gledaš; a te zlomim?!), ker pač cvikam, da me bo kdo od preostalih nalomil...
Ja, in pol grem spat; bolan sem od 16 do 48 ur, odvisno tudi od vremenskih razmer.
4 komentarji:
Telefoni so zakon!
(poglej na moj blog)
Pijan si sele takrat, ko zacnes polivat okoli ;)
Ja, ja... to zame ne velja.
Jaz najprej začnem kričat, kako bo "tole dons ena huda peezdareeya od žura ratala". Zatem začnem polivat, a čisto malo in to zaradi nerodnosti, ne pijanosti.
Pol začnem pit. Največkrat zmešam čim več različnih pijač (žganjarija, vino, per...), da me čim prej pržge.
Ker premalokrat treniram (pijem), se me takoj začne prijemat in trije kozarci vinčka so že zadost za prve "razpoloženjske eksplozije" - več kričanja z vmesnimi partizansko-domobranskimi vzkliki ter kletvicami, zajebavanje na svoj račun, rahlo občasno polivanje, energično mahanje z rokami.
Izkoristek vina pade z 98% (torej 2% politega) na cca 80% (20% politega), spreminjajo se tudi lokacije polivanja. Kričanja ni več, samo še partizansko-domobranski vzkliki ter kletvice.
Neham pit vino, začnem s pivom. Neham se zajebavat na svoj račun in začnem yebat ves folk vsepovprek; občasno "izza vogala" slišim, da "kok je ta tip včasih težek..."
Spet začnem pit vino, saj se politega pira po belih prtih sploh ne vidi - kar pa ni niti najmanj zabavno. Začnem iskat tistega tipa "k je včasih težek".
Čist sem že pržgan, sploh več ne pijem samo še polivam; po pohištvu, tleh, ljudeh, živalih, avtomobilih... počasi prično prihajat prva svarila, "naj se umirim", tudi "ta težkega tipa" ne najdem, zato se širokoustim, kako je ta tip spokal dam, ker se "me je usral" ...?
Zrihtam si še zadnjo flaško "tamalga uniona", ki jo bom po rokah vlačil dokler ne bom šel domov, to se zgodi okrog enih zjutraj, domov grem med tretjo in četro uro. Ponavadi v teh zadnjih urah grozim najstnicam (Kva gledaš; a te zlomim?!), ker pač cvikam, da me bo kdo od preostalih nalomil...
Ja, in pol grem spat; bolan sem od 16 do 48 ur, odvisno tudi od vremenskih razmer.
;)
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa dobr si se zadel:D
Objavite komentar